Grb papeža Pija XI., ki je pod fašizmom s svojo kamarilo izdal verne Primorce. Številni so potem iskali »pravice« v veliki slovanski Rusiji, pri Stalinu, in zatem še pri Titu (Ubogi mi!)
Od našega dopisnika
Že nekajkrat smo opozorili na »protikomuniste«, ki s svojimi pismi pridno polnijo tednika Demokracija in Družina. Pa ne zato, ker bi to res bili, temveč zato, da bi med Slovenci nadaljevali »ločitev duhov«, ki se je začela na pragu prejšnjega stoletja, ko je nastal katoliški (klerikalni) in narodni (liberalni) tabor. Oba sta bila, glej no, kljub različnemu svetovnemu nazoru panslovanska in jugoslovenarska. Danes nadaljujejo njuno vlogo »protikomunisti« nasproti »komunistom«. Toda vse skupaj je le cenena politična igra, s katero bi njeni pobudniki hoteli še naprej razdvajati Slovence, tako da bi ti laže postali plen novega srbskega imperializma, ki prihaja v Slovenijo pod nazivom Zahodni Balkan. Oporo ima v zahodnem prostozidarstvu. Značilno je to, da se vsi ti »protikomunisti« skrbno izogibajo razpravi o slovenski identiteti ali vsaj temu, da bi jo kje omenili. - Po njihovih delih jih boste spoznali (Mt 7, 16, 20). Op ur.
Razpisana nagrada 50.000 lir (krepko premoženje) tistemu, ki bi ubil ali ujel Janka Premrla Vojka.
Naš bolj ali manj poznani Ivo Žajdela je že kako leto razvpit propagandist protikomunizma, toda lažnega. V svojem pisanju se ne ustavi niti pred ponarejanjem, kar je prišlo jasno do izraza v enem njegovih člankov, ki jih objavlja v tedniku Demokracija. Objavil je faksimile okrožnice, ki jo je izdal Tomaž Ertl, nekdanji notranji minister Slovenije, tam nekje v 70. letih.
Na njej je računalniško izbrisal datum in potem navajal, da je bila izdana še leta 1990. Toda pri tem se je ujel, ker okrožnica je navajala osebe v zdomstvu, ki so umrle že pred leti. Tajna služba jugoslovanske Slovenije naj bi torej špijonirala tudi pokojne? Ubogi Ivo! Tukaj se je krepko zapletel. Njegov gospodar v Belgradu, odkoder je očitno dobil faksimile okrožnice, ga je nedvomno ostro »pokaral«. Odslej je moral biti bolj priden.
V uvodniku k obširnemu pogovoru z znanim, in danes tudi razvpitim tržaškim pisateljem, navede Metod Berlec med drugim, da je Boris Pahor izdajal revijo Zaliv. Pri tem pa zamolči, kaj je bilo tisto, kar je sprožilo gonjo jugo režima proti pisatelju, in sicer izdaja brošure z naslovom »Odisej ob jamboru« (Trst 1969). Človek se vpraša, zakaj to zamolči? Očitno je, da hoče preusmeriti pozornost bralcev stran od Edvarda Kardelja, ki ga je Boris Pahor takrat kritiziral. Kritiziral zato, ker je ob koncu 50. let v uvodniku k drugi izdaji »njegove« knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« (v resnici jo je napisal ing. Dragotin Gustinčič, Moskva 1933) zapisal približno naslednje: Narod je zgodovinski pojav, kakor je nastal s kapitalizmom, tako bo s socialističnim razvojem tudi prešel...
- Vsaka karantanska kmetija je bila posest posamične družine
- Njene korenine segajo v predzgodovinski čas.
- Njen obstoj zavrača ideološke težnje, ki izničujejo našo zgodovinsko identiteto
Značilna karantanska kmetija (avstrijsko Haufenhof), še danes razširjena po vzhodnem Štajerskem in Koroškem, izhaja iz prvotne obrambne kmetije in je eno izmed pričevanj slovenske oziroma karantanske identitete in samostojnosti.
Janez Sušnik
Članek o karantanski kmetiji, ki je bil osnova tudi temu članku, ali bolje, krajši razpravi, je deloma povzet s spletne strani Carantha. Op. Ur.
V boj za slovensko identiteto Pred nami so upravne volitve Katoliška vera in Cerkev sta bili temelj slovenske identitete, zato “udri po njej”! Lahko pa je tudi sam cerkveni vrh degeneriran.
Varljiva idila! Nadškof Anton Stres in premier Borut Pahor na poti k Hudi jami. (Laični apostolat ali lov na volilne glasove vernih?). Prizor je že kar smešen!
Stari se še spomnijo, kako so tam v 60. letih izvajali v “naši” Lublani dramo “Kdo se boji Virginie Woolf?” (Edward Abee). Režiral – ja, kdo pa drugi kot –udbovski elitnik Mile Korun. Občinstvo naj bi privabilo k njenemu gledanju predvsem dejstvo, da je šlo za delo “ameriškega” dramatika, kar je takrat lublanskim malomeščanom, ujetim v socialistični realizem, vzbujalo občutek, da so “mednarodno” razgledani in nekakšna elita med drugimi, mnogo bolj “zaostalimi” Slovenci.
